Še preden začnemo s pripovedovanjem in mnogimi zahvalami, pa ne moremo preko tega, da smo letošnjo budnico prvič sami finančno pokrili. Do sedaj je to nalogo prevzela Zveza svobodnih sindikatov, Območna organizacija sindikatov Posavja. Letos pa so nas pozabili tudi obvestiti, da tega ne bodo podprli. Posavska zveza se je združila z novomeško in kot trdijo sami, nimajo zadosti finančnih sredstev, da pokrijejo te stroške. Na srečo smo se sami kar hitro znašli, da smo jih poklicali in izvedeli, da moramo sami plačati stroške avtobusnega prevoza in prehrane, da smo to budnico sploh izpeljali. Mimo tradicije pa ne smemo! Če opravljajo to nalogo vse ostale godbe po Sloveniji, naša ne sme biti izjema!
Pa pozabimo, kako se je budnica pred budnico sploh začela in gremo raje na opis poti in zahvale tistim, ki nas niso pozabili in nas z veseljem pričakajo, pa čeprav je ura zeloooo zgodnja :).
Tokrat smo uvedli tudi nekaj novega ter celo budnico dokumentirali tudi na Facebook-u v živo.
Začeli smo zgodaj. Ura je bila pol štiri zjutraj, ko smo stopili na avtobus in začetku budnice. Prvi maraton (kot sami imenujemo to dolgo prvo pot) smo začeli na Resi. Bilo nas je okoli 40 godbenikov, prvič pa smo imeli kar štiri zastavonoše (očitno imamo vedno več oboževalcev :). Dve slovenski in dve evropski zastavi so plapolale v rokah izvrstnih zastavonoš: Živa Kastelic, Maja Žiberna, Jurij Šalamon in Tadej Černoga. Oz. tako: Živa in Jurij vrtita zastave že drugo leto, Maja je posnela izvrsten film o celulozi (tam se je tudi naša godba rodila) ter bodoči tubist (kot pravi naš Brozo, če bo pridno vežbal).
Prva postaja je bila nad krožnim križiščem pri Bureku (Dražen Radej), kjer nas je pričakala cedevita. Medtem ko so nekateri godbeniki čudno pogledali, se je Burek lepo nasmejal in nam postregel z borovničkami.
Pot smo nadaljevali po cesti 4. julija vse do bara Lokal, kjer nas sicer noben ni pričakal, vendar je šef pripravil odličen miks: lepo smo se najedli sendvičev, popili sokec.
Ko smo se malce podkrepili, se je naša pot nadaljevala do bencinske postaja, kjer nas je že čakal avtobus.
Naslednja postaja: Papirniška. Na začetku poti so nas že čakali trije mladi ter malce posneli (lahko objavite tudi na naši FB strani ;) vse do Šalamonovih. Seveda niso pustili, da bi njihov sin žejen in lačen šel na dolgo pot z godbeniki. Hvala za prvo kavico, rogljičke in vse ostalo!!! Vedno se zelo potrudite!!!
Ker smo ugotovili, da že zamujamo, smo se odločili, da tokrat izjemoma skrajšamo pot v starem Krškem (tega ne bomo več ponovili, obljubimo!) in smo drugi maraton izredno skrajšali od gasilcev do policajev, kjer nas je počakala Vodebova Stanka. Če povemo malo drugače, niti ni imela druge izbire, saj pri naši godbi kar mrgoli Vodebov: njen mož, hčerka, nečak in nečakinja. Pa tudi njen sin bo kmalu pri nas ;). Zato hvala Stanka, da si nas pričakala!!!
Nato smo oddrveli najboljši viljamovki v Krškem naproti. Pred okrepčevalnico Sara sta nas pričakala gospod Komočar in šef lokala, ki sta nas spet (kot vsako leto) tako lepo postregla!
Ura je že bila malo pred šesto, zato smo hitro skočili na avtobus in hitro proti Vipap-u, saj je bila ravno smena. Pričakalo nas je nekaj delavcev, da smo jim imeli priložnost zaigrati ob prazniku dela. Tu ne moremo preko tega, da se vam še enkrat vsem skupaj zahvalimo! Vsem, ki še vedno prispevate del svoje plače in vsem, ki ste to kadarkoli počeli. Brez vas delavcev, naš orkester ne bi nikoli obstajal! Hvala!
In nadaljevali smo pot. Tokrat se je zgodilo, da sta dva dogodka potekala na isti dan. Ker je prioriteta bila igranje za naše delavce, smo budnico ob Jurjevanju na Zdolah morali prestaviti za nekaj minut. Pod cerkvijo smo se namestili okoli 15 čez šesto ter zbudili nekaj Zdolanov. Sicer so bili najbrž že skoraj vsi pokonci, saj se je Jurjevanje začelo že ob petih. Pa vendar. Pričakali so nas s cvrtjem in nekaj deci vinčka. Vsem krajanom najlepša hvala, ki tako lepo vedno poskrbite za nas in nas vsako leto povabite medse! Bili ste odlični in odlično ste ploskali!!!
Vendar na Zdolah nismo ostali dolgo, saj smo morali svojo pot nadaljevati proti domu starejših občanov. Tokrat smo prvič zaigrali v jedilnici, kjer so starejši občani ravno zajtrkovali. Igrati smo morali malce tišje, vendar je bilo vzdušje neverjetno! Res je lepo videti te nasmejane obraze! K vam se vedno zelo radi vračamo in vam z veseljem zaigramo. Tudi vsem delavcem najlepša hvala za vsakoleten odličen sprejem in pogostitev!
Po tistem, ko smo osrečili te prijazne ljudi, smo pot nadaljevali do naše podžupanje, ki ravno na 1. maja praznuje svoj rojstni dan. Kot vsako leto nas tudi ona razveseli s prigrizkom in dobro kapljico.
In budnica je šla proti koncu, vendar nas je še čakala zadnja postaja: Dolenja vas. Če smo se že prej pohecali na račun Vodebovih, se moramo še enkrat: že tako ali tako imamo dosti Vodebov v godbi, so se pa v Dolenji vasi zbrali vsi ostali Vodebi ter nam z ostalimi krajani pripravili pravo pojedino. Čakala nas je kavica, juhca, Gradiškova Erna (žena našega bivšega dirigenta) je ponovno spekla njen odličen štrudelj in še ne vemo sploh koliko dobrot so nam pripravili. Tukaj se nam je pridružil tudi Vodebov Erik in z nami zaigral Slovence ter naš bivši dirigent Drago Gradišek, ki je odmahal Zlatorog.
Kot so sami rekli, ne Krajevna skupnost, vendar krajani Dolenje vasi - bili ste odlični!!! Fino smo se najedli in odžejali, tako da ste nam res polepšali ta oblačen dan!!! Zaradi vas se tako radi vračamo k vam!
Četudi si moramo sami pokriti določene stroške, ti vseeno niso omembe vredni veselja ljudi, ki nas radi poslušajo in so veseli našega prihoda. Pa naj bo to ob štirih zjutraj ali ob desetih dopoldne. Prav veseli smo, da se lahko malo podružimo in poveselimo skupaj. Zato bomo po vsej verjetnosti tudi drugo leto zaigrali budnico vsem vam!
Lahko si pogledate tudi utrinke iz naše budnice v slikah, če kliknete tukaj.
Poglejte si tudi, kako naša godba spremlja Erika tukaj.
In kaj je posnela naša flavtistka Anja - tukaj.
