Pihalni orkester Krško: 2013

Program:

Johan de Meij: CASANOVA

Solistika: Alja Mandič (čelo)

Satoshi Yagisawa: MACHU PICCHU, City in the sky – The history of the Hidden Sun Temple

Philip Sparke: A KLEZMER KARNIVAL

Phil Collins, arr. Frank Bernaerts: THE BEST OF PHIL COLLINS

Predviden čas trajanja prireditve: 90 minut

Vstopnina: 8 € za odrasle in 5 € za mlade do 15. leta starosti

Predprodaja, prodaja in rezervacije vstopnic poteka na blagajni Kulturnega doma Krško ali preko telefona na 07 488 01 94 vsak delovni dan med 10. in 12. ter med 15. in 17. uro ter uro pred prireditvami.

ALJA MANDIČ

(Ljubljana, 1989) se je violončelo začela učiti z osmimi leti pri prof. Damirju Hamidullinu. Kot izjemno nadarjena je bila s samo 16 leti sprejeta na Akademijo za glasbo v Zagrebu v razred priznanega profesorja Valterja Dešpalja.

Dve leti kasneje je bila kot ena najboljših študentk sprejeta v njegov razred tudi na International Musik Academy Liechtenstein. Na Akademiji za glasbo v Zagrebu je Alja diplomirala in magistrirala z najvišjo oceno in za izvedbo diplomskega koncerta bila izbrana za Rektorjevo nagrado. Specializacijo je nadaljevala v razredu prof. Monike Leskovar na Conservatoriu della Svizzera Italiana v Luganu, v Švici.

V času študija se je udeleževala domačih in mednarodnih tekmovanj in prejela več nagrad. Prvo nagrado in Zlato plaketo je osvojila na Tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije v letih 2003 in 2009. Prvo nagrado je osvojila tudi na Evropskem tekmovanju violončelistov Alpe Adria v Italiji leta 2004 in 2008, kjer je obakrat za nagrado prejela koncertno turnejo po Evropi in s tem možnost nastopanja v dvoranah Teatro La Fenice (Benetke), Musikverein (Dunaj) in Mozarteum (Salzburg).

Vseskozi svoje znanje tudi izpopolnjuje na tečajih pri svetovno znanih profesorjih kot so: Gavriel Lipkind, Frans Helmerson, David Geringas, Anner Bylsma, Alexander Rudin, Gary Hoffman, Reinhard Latzko, László Fenyö, Dmitry Ferschtman, Igor Gavriš, Tomaž Lorenz, Primož Novšak in še mnogi drugi.

Kot solistka redno nastopa doma in po Evropi (Hrvaška, Italija, Avstrija, Nemčija, Francija, Švica, Liechtenstein, Švedska, Danska, Nizozemska), koncertirala je tudi v Izraelu, Rusiji in na Japonskem. Kot štipendistka Northern Lights Music festivala v Minnesoti, je imela več koncertov tudi v ZDA.

Sodelovala je s priznanimi dirigenti kot so Pavle Dešpalj, Uroš Lajovic, Alun Francis, Bela Drahos in Tomislav Facini.

Kot solistka je nastopila z Zagrebško filharmonijo in na slovitem festivalu Cello Akademie Rutesheim z orkestrom Budapest Strings.

Svoje izkušnje kot komorna glasbenica nabira predvsem v ansamblu Cellomania, ki deluje pod umetniškim vodstvom prof. Valterja Dešpalja. Nastopili so na več mednarodnih festivalih, med drugim na Cellobiennalu v Amsterdamu, Piranskih glasbenih večerih, Dubrovniških poletnih igrah in Samoborski glasbeni jeseni. Več koncertov so imeli v Parizu, Moskvi, Amsterdamu, na Dunaju in v Haagu. Sodelovali so s svetovno znanimi čelisti kot so Misha Maisky, Giovanni Sollima, in Monika Leskovar.

Od leta 2009 je Alja štipendistka fundacije Musik und Jugend iz Liechensteina.

CASANOVA – JOHAN DE MEIJ

Kompozicija Casanova je glasbeni portret Giacomo Casanove, ki je živel med letoma 1725 ub 1798. Ta raznolik karakter, ki ga zastopa violončelo, se oblikuje skozi 8 glasbenih scen. Dogodki se osredotočijo na najzanimivejše epizode Casanovinega pustolovskega življenja: njegovo aretacijo, preživljanje kazni in pobeg iz zapora Piombi v Benetkah. S tem delom je Johan de Meij uresničil svoje dolgoletne otroške sanje. Najprej je želel napisati glasbeni potopis enega svojih najljubših skladateljev, Giacome Puccinija. Poleg tega pa je želel ustvariti kompozicijo za violončelo in pihala. Nizozemska glasbena fundacija je na zahtevo simfoničnega orkestra Sint Michael naročila kompozicijo Casanova in jo posvetila dirigentu Heinzu Friesenu. Solist Roeland Duijne je ustvaril uradno svetovno premiero 2. aprila 2000 v koncertni dvorani Vredenburg v Utrechtu. Avgusta 1999 je tako skladba Casanova dobila 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju skladb Corciano v Italiji.

OZADJE CASANOVE

Skladba Casanova je posvečena velikemu italijanskemu opernemu skladatelju Giacomu Pucciniju. Citiram J. de Meija: »Vedno sem se spraševal, zakaj Puccini ni napisal opere, ki bi temeljila na pustolovskem življenju svojega sonarodnjaka.« Puccinijeve priljubljene teme kot so ljubezen, strast, spletke in izdaja je namreč mogoče najti povsod v Casanovinih spominih. Številne skupne značilnosti imata tudi njuni zasebni življenji: Puccinijevo življenje je bil niz romanc in strastnih afer, ki pa kljub temu ne sežejo ekstravagantnim dogodivščinam našega šarmantnega beneškega heroja niti do kolen. Kljub temu bi bilo nepošteno, če bi Casanovo opisovali le kot nepopravljivega ženskarja. Iz njegovih obsežnih spominov z naslovom Zgodovina mojega življenja je očitno, da je bil dokaj inteligentna in raznolika osebnost ter spoštovan gost italijanske aristokracije in različnih evropskih dvorov. V svoji karieri je Casanova preskusil številne poklice. Bil je diplomat, zdravilec, direktor prve francoske loterije in zelo verjetno tudi vohun. Zadnja leta svojega življenja je preživel tako, da je pisal prej omenjene spomine, pri tem pa si je po zaslugi svojega neverjetnega spomina zapomnil tudi najmanjše podrobnosti. Natančna študija in raziskave zaprašenih arhivov (katerih lastnik je J. Rives Childs, največji poznavalec Casanove) je razkrila, da je Casanova v svojih spominih, razen nekaj kronoloških napak, pošteno in natančno poročal o svojih razburljivih pustolovščinah in vznemirljivem obdobju, v katerem je živel.

KRATKA GLASBENA RAZLAGA OSMIH SCEN

PROLOG – tema MESSER GRANDE

Tako imenovano temo Messer Grande tvorijo trije močni »znižani, zmanjšani« akordi s trobili. Načelnik policije Messer Grande je na ukaz beneške inkvizicije poskrbel za aretacijo Casanove. Do aretacije je prišlo zaradi spletk in obtožb o pokvarjenem in svobodnjaškem načinu življenja našega junaka. Med načelnikoma Grandejem in Scarpio, krutim šefom policije iz Puccinijeve opere Tosca, je veliko podobnosti, zato tudi glasbene tematske podobnosti niso naklučne. Tako kot Scarpia ali Javert (lik iz opere Les Miserables) je tudi Grande negativec in njegova glasbena tema v trenutku poskrbi za dramatično napetost. Tema Messer Grande se spremeni v temo strasti (18) v znižanih 9 akordov, značilnih za Puccinija.

CADENZA – Casanova se predstavi

Casanova pride v ospredje (47) v solo kadenci za violončelo, ki ga ves čas spremljajo različne instrumentalne kombinacije. Zapeljiv zven njegovega glasu postaja čedalje bolj strasten...

ŽIVLJENJE NA DVORU

Tretja scena (96) opisuje dogajanje na dvoru: barvita scenografija vključuje veličasne plesne dvorane, ogromne lestence, bogate kostume, ogromno hrane in pijače in seveda lepe ženske. Violončelo uvede temo Casanove (100), ki jo kmalu prevzame tudi preostali orkester.

CASANOVINA ARETACIJA

Skladba doživi vrhunec (173), ko celoten orkester preglasi violončelo: Casanovo aretirajo in vržejo v znamenit zapor Il Piombi. Casanova izraža svoj obup in sramoto z violončelom, ki počasi znižuje svojo moč (ton), hkrati pa ga obkrožajo mračni akordi Messer Grandeja na pozavnah (pospeševanje – 230). Težka vrata njegove celice se nežno zaprejo (237).

SANJARJENJE

Casanova dlje časa leži apatično, brezvoljno na svoji slamnati žimnici v neopremljeni celici. Prvo noč ga prevzemajo temačne misli. Preseneti ga nežen žarek svetlobe skozi lino stene (256). Casanova razmišlja o svojem pustolovskem življenju, medtem pa v ozadju poslušamo zvoke z ulice (maskirani plesalci in mandolina). Hkrati poskuša najti način za pobeg iz tega pekla. Pozornost mu pritegne menih Marino Balbi, ki domuje v sosednji celici (solo fagot, 266). Moška se spoznata in Casanova z Balbijevo pomočjo pripravi genialen načrt za pobeg.

POBEG IZ ZAPORA PIOMBI

Streha zapora je prekrita s kovinskimi ploščami, po katerih je zapor poimenovan. Na prepovedana dejanja, ki bodo našima prijateljema omogočila pobeg čez streho, nakazuje več tolkalskih učinkov. Razburljiv pobeg spremljajo nemirni odlomki violončelovih šestajstink, ki jih dopolnjujejo ponavljajoče se teme, na koncu pa se prelijejo v temo strasti (544).

M.M. in C.C.

Naslednja scena se odvija v samostanu na otoku Murano. V tem samostanu je imel Casanova že dlje časa afero z dvema nunama. Ker pa je zelo obziren, v svojih spominih omeni le začetnici svojih ljubic. Sladko zveneča melodija, ki jo spremljajo harmonije klarinetov, nas privede do vrhunca skladbe oz. finala (607).

ZMAGOSLAVJE LJUBEZNI

Znova slišimo temo strasti, vendar tokrat prevladujejo molove melodije (653) in po kratkem melanholičnem sanjarjenju o M.M. in C.C. (668) nas »presto vivace« do razburljivega zaključka.

PREDLOGI ZA IZVEDBO CASANOVE (po besedah J.de Meija)

Čeprav Casanova ni tradicionalni solo koncert, ima solist violončelist dejansko vodilno vlogo, zato je popolno ravnovesje med solistom in orkerstrom izjemno pomembno. To sem poskušal zagotoviti že med pisanjem skladbe, zato je spremljava na več mestih namenoma »tanka, nežna, rahla, neizrazita«, zato menim, da ne bi bilo pametno podvojiti (ponoviti) nobenega dela. V nekaterih odlomkih pa se violončelo popolnoma izgubi v orkestru in publika samo »vidi« solista, ki igra, vendar ga ne sliši. To sem naredil namenoma in violončelo se v pravem trenutku znova pojavi. Npr. od takta 165 naprej solist samo igra skupaj z orkestrom, pri taktu 189 pa znova prevzame glavno vlogo. Tudi pri ponovitvi takta 519 začne orkester prihajati v ospredje, vendar tokrat violončelo privabi druge instrumente. Od takta 688 do zaključka je mogoče solista spet samo videti, ne pa tudi slišati, saj orkester igra z vso močjo do konca. V nekaterih odlomkih solistovo izvedbo popestrijo tudi drugi instrumenti (npr. saksofoni, angleški rog, flavte - od takta 189 do 219 – ali dve flavti od takta 582 naprej). V teh primerih mora violončelo ohraniti vedno glavno vlogo. Glede na vse to se mi zdi, da bi bila uporaba kakršnega koli elektronskega ojačevalca popolnoma odveč.

SATOSHI YAGISAWA: MACHU PICCHU

MACHU PICCHU (MESTO NA NEBU)

Pri razlagi pomena mesta Machu Picchu se prične z inkovskim imperijem v zatonu ter njegovem tragičnem padcu pod španskimi osvajalci. Veliki imperij 16. stoletja, ki je poenotil večino andske Južne Amerike, je imel za prestolnico zlato mesto Cuzco. Temu se Francisco Pizarro ni mogel upreti, zato ga je oropal zlata, leta 1533 pa uničil še tempelj sonca, ki je veljal za temelj inkovske civilizacije.

Čeprav je to dejanje zaznamovalo konec imperija, je arheolog Hiram Bingham z univerze Yale znova odkril Machu Picchu, čudovito gorsko inkovsko mesto, ki so ga osvajalci spregledali. Na najvišji točki mesta stoji najpomembnejši oltar, imenovan Intihuatana, kar pomeni privez sonca na kamen. Ta steber je narejen iz granita, v velikosti klavirja, nanj pa bi duhovnik privezal sonce ob zimskem solsticiju in s tem poskrbel za njegovo vrnitev. Odkritje zadnjega obstoječega sončevega templja v velikem mestu je navdihnilo prepričanje, da so se kraljevi potomci med Pizarrovimi osvajalskimi pohodi skrili v to sveto mesto.

Zaradi vseh teh zanimivih idej sem želel z glasbo opisati to čudovito mesto in predstaviti nekatere od skrivnosti, ki so zapečatene v njegovi zgodovini. V skladbi prevladujejo 3 ideje:

zlato mesto Cusco, postavljeno v dramatičnem okolju Andov,
uničujoč vpliv in posledice nasilne invazije,
obuditev in oživitev inkovske tradicije, ko je mesto na nebu znova seglo po soncu.

PHILIP SPARKE: A KLEZMER KARNIVAL

Klezmer je tradicionalna glasba vzhodno-evropskih Židov, ki so govorili Jidiš, kar je mešanica stare nemščine in hebrejščine, ki so jo razvili vzodnoevropski Židi. Jidiš, jezik slovanskih Judov, je nastal okoli leta 1000, ko je temelje iz nemščine in hebrejščine obogatilo izrazje iz slovenščine in češčine, kasneje še iz poljščine in ruščine. Do leta 1941 je vseboval nešteto narečij in načinov izgovorjave. Klezmer je izraz dojemanja trpljenja in veselja Judov v diaspori.

A Klezmer Karnival je sestavljena iz treh tradicionalnih melodij:

Choson Kale Mazel Tov ali najlepše želje ženinu in nevesti, poznan kot poročni ples,
Freylekh: eden najbolj popularnih tradicionalnih judovskih plesov, ki se pleše v krogu. ''Freylekh'' pa lahko prevedemo tudi prazničen,
Sherele: še eden izmed mnogih judovskih plesov, namenjen štirim parom. Mali škarjasti ples (''Sher'' v prevodu pomeni škarje in se pleše, ko so pari postavljeni v obliki škarij, sam ples pa se odvija kot imitacija rezanja s škarjami), v Nemčiji pa je znan kot ples pastirjev.

THE BEST OF PHIL COLLINS

Phil Collins je angleški glasbenik, avtor mnogih uspešnic, multi-instrumentalist, igralec, pisatelj, poznan tudi kot bobnar in pevec skupine Genesis, katere član je postal leta 1970. Njegova samostojna kariera se je začela leta 1981, na katero je močno vplivalo njegovo osebno življenje in soul glasba. S solo kariero pa je postal svetovno priznan glasbenik, komercialno pa je pripomogel tudi k večji prepoznavnosti skupine. Kot samostojni glasbenik je prodal preko 150 milijonov izdelkov po celem svetu, prejel 7 Grammy-ev, 6 Britov, Oskarja, dva Zlata globusa ter mnogo drugih nagrad.

Phil Collins je, poleg Paul McCartney-a in Michael Jacksona, edini ki je prodal preko 100 milijonov albumov po celem svetu tako kot samostojni glasbenik in kot član skupine. V 80-ih letih je imel preko 40 hitov na Billboardovi lestvici Hot 100, kar je več kot katerikoli drugi glasbenik.

V aranžmaju, ki ga je sestavil Frank Bernaertts boste lahko slišali pesmi kot so: Easy Lover, Groovy King of Love, You can't hurry love, Another day in Paradise in Two harts

KRŠKO - 27. april 1957 se je prva zasedba krške godbe na pihala, ki so jo najprej sestavljali ljubiteljski glasbniki, zaposleni v tedanji tovarni celuloze in papirja, z nastopom prvič predstavila kolektivu, za širšo javnost pa zaigrali istega leta ob občinskem prazniku, tedaj še v mesecu avgustu. Dobrih šest let kasneje, v mesecu juliju 1963, se ji je pridružiil tudi tedaj 14-letni Milan Dobršek iz Krškega, ki je ostal njen član in trobentač vse do danes, to je polnih 50 let.

In ker je Milan Dobršek vsa desetletja zanesljiva stalnica, pravijo njegovi sogodbeniki, duša in srce pihalnega orkestra, so mu ob Abrahamu igranja "nič hudega slutečemu" pripravili pravo pravcato presenečenje. 12. oktobra so namreč pred kulturnim domom organizirali promenadni koncert, nanj pa povabili Milanove znance in nekdanje godbenike. Godbeniki, ki so sicer le s težavo skrivali navdušenje, nasmehe in spogledovanja, so uradno in kot vselej do sedaj povsem profesionalno odigrali nekaj skladb, nakaj je prvi mož orkestra, dirigent Dejan Žnideršič, pred zbranimi javno naznanil ne zgolj enega, temveč dva razloga za nastop - v mesecu avgustu je minilo 50 let, odkar je Milan prvič nastopil z godbo, naslednji dan, 13. oktobra, pa je Milan dopolnil 64 let. Vidno presenečen, predvsem pa ganjen, je moral Milan kar nekajkrat na debelo pogoltniti slino, preden je izstopil iz četrte vrste v ospredje, kjer so mu kot kronistu, saj Milan s kamero zvesto beleži tudi nastope in druge godbene dogodke, podarili novo kamero in velik stenski pano s fotografijami orkestra iz različnih obdobij.

Jubilant je v petih desetletjih opravil s pihalnim orkestrom številne nastope doma in v tujini. Še pred dobrim desetletjem in pol, ko so godbeniki še igrali tudi na zadnjih slovesih od rahnikih, je bilo teh povprečno po 50 na leto, v zadnjih letih pa izvedejo po dobrih 20 nastopov. Milan je sodeloval na vseh domačih in mednarodnih tekmovanjih, pri snemanju vseh štirih zgoščenk orkestra ter DVD-ja, zaigral pa je tudina vseh dosedanjih prvomajskih budnicah. Tudi teh je bilo do sedaj okoli 50. Kot je povedal za naš časopis, je pravzaprav leta 1963 začel igrati povsem naključno, ko ga je nekega dne na vaje na tovarniško "holc plac", kjer so se sestajali godbeniki, povabil znanec Marko Damjanovič, ki se je začel učiti igranja na rog: "Pa me je pritegnilo, da sem postal član še jaz. Najprej sem se moral naučiti not, zatem se dobil za igranje zelo star, že zakrpan fligohorn in tako počasi napredoval." Godbeniki so se v sestavu v desetletjih menjali, odhajali in prihajali, a sam se do sedaj še ni znašel v skušnjavi, kot pravi, da bi odložil trobento v kot. Prav nasprotno, starejši kot je, še večje veselje ima, saj od upokojitve pred tremi leti razpolaga tudi z več prostega časa z a vaje in nastope. Orkester je zanj kot velika družina, predvsem pa ga nadvse radosti, ko vidi, s kakšnim zanosom in veseljem igrajo v orkestru mladi, kako so prisrčni, ne glede na razliko v letih, družabni in prijateljski. Ljubebzen do glasbe in igranja je prenesel tudi na hčerko Darjo, kateri je že v ranih otroških letih kupil flavtico in jo vodil s seboj po nastopih, nakar je tudi sama začela obiskovati nižjo in zatem še srednjo glasbeno šolo ter je danes ne zgolj hči, temveč tudi Milanova kolegica in flavtistka v orkestru. Skozi desetletja je ob igranju v godbi in nato orkestru opravljal različne funkcije, med drugim je bil član upravnega in nadzornega odbora, sedaj pa že več let gospodar orkestra. Leta 2010 je za dolgoletno igranje prejel plaketo Občine Krško, v minulem letu pa častno Gallusovo značko Javnega sklada za kulturne dejavnosti.

Vir: Bojana Mavsar (Posavki obzornik, Leto XYII, številka 22, četrtek, 24.10.2013)