KRŠKO - 27. april 1957 se je prva zasedba krške godbe na pihala, ki so jo najprej sestavljali ljubiteljski glasbniki, zaposleni v tedanji tovarni celuloze in papirja, z nastopom prvič predstavila kolektivu, za širšo javnost pa zaigrali istega leta ob občinskem prazniku, tedaj še v mesecu avgustu. Dobrih šest let kasneje, v mesecu juliju 1963, se ji je pridružiil tudi tedaj 14-letni Milan Dobršek iz Krškega, ki je ostal njen član in trobentač vse do danes, to je polnih 50 let.
In ker je Milan Dobršek vsa desetletja zanesljiva stalnica, pravijo njegovi sogodbeniki, duša in srce pihalnega orkestra, so mu ob Abrahamu igranja "nič hudega slutečemu" pripravili pravo pravcato presenečenje. 12. oktobra so namreč pred kulturnim domom organizirali promenadni koncert, nanj pa povabili Milanove znance in nekdanje godbenike. Godbeniki, ki so sicer le s težavo skrivali navdušenje, nasmehe in spogledovanja, so uradno in kot vselej do sedaj povsem profesionalno odigrali nekaj skladb, nakaj je prvi mož orkestra, dirigent Dejan Žnideršič, pred zbranimi javno naznanil ne zgolj enega, temveč dva razloga za nastop - v mesecu avgustu je minilo 50 let, odkar je Milan prvič nastopil z godbo, naslednji dan, 13. oktobra, pa je Milan dopolnil 64 let. Vidno presenečen, predvsem pa ganjen, je moral Milan kar nekajkrat na debelo pogoltniti slino, preden je izstopil iz četrte vrste v ospredje, kjer so mu kot kronistu, saj Milan s kamero zvesto beleži tudi nastope in druge godbene dogodke, podarili novo kamero in velik stenski pano s fotografijami orkestra iz različnih obdobij.
Jubilant je v petih desetletjih opravil s pihalnim orkestrom številne nastope doma in v tujini. Še pred dobrim desetletjem in pol, ko so godbeniki še igrali tudi na zadnjih slovesih od rahnikih, je bilo teh povprečno po 50 na leto, v zadnjih letih pa izvedejo po dobrih 20 nastopov. Milan je sodeloval na vseh domačih in mednarodnih tekmovanjih, pri snemanju vseh štirih zgoščenk orkestra ter DVD-ja, zaigral pa je tudina vseh dosedanjih prvomajskih budnicah. Tudi teh je bilo do sedaj okoli 50. Kot je povedal za naš časopis, je pravzaprav leta 1963 začel igrati povsem naključno, ko ga je nekega dne na vaje na tovarniško "holc plac", kjer so se sestajali godbeniki, povabil znanec Marko Damjanovič, ki se je začel učiti igranja na rog: "Pa me je pritegnilo, da sem postal član še jaz. Najprej sem se moral naučiti not, zatem se dobil za igranje zelo star, že zakrpan fligohorn in tako počasi napredoval." Godbeniki so se v sestavu v desetletjih menjali, odhajali in prihajali, a sam se do sedaj še ni znašel v skušnjavi, kot pravi, da bi odložil trobento v kot. Prav nasprotno, starejši kot je, še večje veselje ima, saj od upokojitve pred tremi leti razpolaga tudi z več prostega časa z a vaje in nastope. Orkester je zanj kot velika družina, predvsem pa ga nadvse radosti, ko vidi, s kakšnim zanosom in veseljem igrajo v orkestru mladi, kako so prisrčni, ne glede na razliko v letih, družabni in prijateljski. Ljubebzen do glasbe in igranja je prenesel tudi na hčerko Darjo, kateri je že v ranih otroških letih kupil flavtico in jo vodil s seboj po nastopih, nakar je tudi sama začela obiskovati nižjo in zatem še srednjo glasbeno šolo ter je danes ne zgolj hči, temveč tudi Milanova kolegica in flavtistka v orkestru. Skozi desetletja je ob igranju v godbi in nato orkestru opravljal različne funkcije, med drugim je bil član upravnega in nadzornega odbora, sedaj pa že več let gospodar orkestra. Leta 2010 je za dolgoletno igranje prejel plaketo Občine Krško, v minulem letu pa častno Gallusovo značko Javnega sklada za kulturne dejavnosti.
Vir: Bojana Mavsar (Posavki obzornik, Leto XYII, številka 22, četrtek, 24.10.2013)
